Konec junija je. Med pisanjem me boža hladen vetrič, ki prihaja skozi okno skupaj s toploto sonca. Slišim glasove lastovic, ki prihajajo skozi moje slušalke, medtem ko poslušam zbirko »navdih in ustvarjalnost« na You Tubu. Upam, da me bo res navdahnila, saj nimam pojma, kako in kje začeti. Zadnje trije tedni so kar zleteli, veliko se je zgodilo, vendar se hkrati vse skupaj zdi tako naravno, da se ne morem niti spomniti vsega dogajanja. Pravkar me spreletava misel, ali resnično želim pisati spolirano različico svojega dnevnika…
Pomisleke imam tudi zaradi pogovora, ki sem ga imela z enim od prostovoljcev o altruizmu. Ali res obstaja? Mislim, da ne. Po mojem mnenju je na enem koncu spektra, medtem ko je egoizem na drugi strani, na strani, kjer se ljudje lažje zataknejo. O tej temi lahko filozofiramo ure in moj namen ni, da bi sedaj to skrajšala na en list. Vendar pa sem želela to omeniti, saj mi razmišljanje o altruizmu pomaga pri refleksiji preživetih tednov v Parku Istra.
Kot sem omenila, smo ljudje navajeni delovati tako, da okoliščine izkoristimo, profitiramo. Pomoč drugemu, brez da bi imeli pri tem korist, delovanje, pri katerem sem kot človek tam le za drugega, se zdi skoraj nemogoče. Mislim, da se ni smiselno boriti za ta ekstrem, malo več altruizma pa bi vseeno naredilo svet boljši. Altruizem ni končni cilj ampak pot, na kateri se lahko učimo skrbeti za naše okolje, ljudi in živali.
Doslej je bil moj čas tukaj neverjeten. Srečala sem veliko krasnih, prijaznih in navdihujočih ljudi, med njimi moja koordinatorja, prostovoljce, kmete in mnoge druge aktivne, dobromisleče ljudi v Istri. Čistila sem trnje okoli oljčnega nasada, pomagala pri prenovi novega doma za Park Istra, se borila s tonami pajkov, medtem ko sem pobirala kamenje v lokalnem vinogradu in delala na preobrazbi starega gradu. V vsem tem času raziskujem in štopam po Sloveniji, ki je resnično prelepa. Ja, kot vidite, je v tem delu veliko “jaz”, če pa berete med vrsticami, je tudi veliko “drugih”. Nisem prepričana, kako naj pojasnim, kaj je smisel, morda se slepim ali se trudim, da bi se počutila bolje ob krivdi, ki jo včasih doživljam, ker v polnosti uživam. Na koncu koncev pa poskušam narediti ta svet boljši, ne samo zase, ampak tudi za druge. Je to torej izkušnja, v kateri se srečata altruizem in egoizem?
X od ene od prostovoljk