V Parku Istra so me sprejeli odprtih rok kot prostovoljko za daljši čas. Tako kot jaz sama, smo vsi skupaj rasli ob tej izkušnji. Vsi smo se veliko naučili in vsi imamo v sebi shranjene najboljše spomine, da se bomo lahko ob njih nasmehnili.
To leto mi je dalo možnost delati na sebi, predvsem pa spoznati samo sebe. Delali smo na veliko različnih področjih. Nekatera so mi bila bolj zanimiva in nekatera so me bolj izpolnila kot druga. Toda ljudje, ki sem jih spoznala ob tem potovanju, ljudje s katerimi sem delala, s katerimi sem živela, ljudje ki so mi odprli vrata svojih hiš, tisti ki jih sedaj smatram za svojo družino, to je bil najbolj dragocen in topel spomin, ki ga bom odnesla v svojem srcu na Portugalsko.
Biti del skupnosti je velik izziv, lahko je stresno in občasno izžemajoče. Toda kot vse v življenju, nič kar je vredno, ne pride zlahka. Zahteva čas, napor in potrpežljivost, ima pa neverjeten rezultat. Imeti okoli sebe ljudi iz vsega sveta, delati v timu na polju, v čistilnih akcijah, pri obnovah… Je zabavno, je dinamično in imaš občutek, da si del spremembe v skupnosti in da pomagaš tistim, ki pomoč potrebujejo.
To leto sem delala tudi na osebnem projektu s področja trajnostnega turizma, ki je imel za glavni cilj pozitivno vplivati na lokalno skupnost in pomagati razvoju vasi v zaledju Istre. Ciljna skupina projekta so bile lokalne skupnosti, ki lahko od njega pridobijo zaslužek, še posebej pa so bili ciljna skupina ljudje, ki so bili pripravljeni kaj narediti. Predstaviti projekt ljudem, ki jih poznam in tako zelo cenim, je bilo eno največjih zadovoljstev te izkušnje. Pozitivni odziv, podpora in ljubezen so mi dali neverjeten občutek in zdaj sem še bolj prepričana, da so bile vse težave, vsi izzivi, dobri in slabi dnevi, tega vredni. Ker vem, da sem povzročila spremembo in čeprav je bila majhna, je občutek hvaležnosti velik.
